Ura je polnoči, ko stopim skozi vrata doma, kjer vsi že spijo. Za mano je dva dni sestankovanja v centru Evrope, potem pa ura gužvanja v nabito polnem avtobusu, tri ure čakanja na letališču, dve uri leta in še slaba ura vožnje s taksijem do doma. Naveličana sem. Ko se ravno odpravim spat, zapiska mobitel: "Oj, ob dveh se dobimo na občini, dobimo 200 beguncev. Če utegneš, mi javi!"
Neumno odgovorim: "Danes???" Potem pa hitro popravim: "Se vidimo!" Še zadnji nasvet: "Toplo se obleči, mraz bo."
Luka ve, da želim doživeti izkušnjo z begunci osebno. Že nekaj mesecev namreč redno spremljam, kaj se dogaja. Poskušam razumeti, ne uide mi nobena novica. Spremljam odzive prijateljev in znancev, veliko se pogovarjamo o tem, kakšne spremembe čakajo Evropo. Berem izkušnje drugih prostovoljcev. Gledam posnetke. Do posameznikov čutim empatijo, celotnih sprememb pa me je malo strah. Nisem prepričana, ali smo kot družba pripravljeni. Pa ne le zdaj, tudi sicer se večkrat vprašam, kakšen svet bodo doživeli otroci. Ni mi vseeno, zato se trudim, da delam, kar mislim, da je prav.
Zakinkam, a alarm hitro zazvoni, nabere se nas sedem tabornikov in študentov. Drugi so utečeni, sama previdno sprašujem in se v glavi pripravljam na to, da ostanem trdna. Dobimo prvo nalogo, da postavimo sprejemno točko, kjer jih bomo morali razporediti po družinah oziroma po skupinah, kakor prihajajo. Rdeči križ jih bo osnovno oskrbel, mi pa jih bomo smiselno porazdelili po sobah. Samski moški v bivalne kontejnerje in v športno dvorano, družine v namestitveni center, po sobah.
Ura je pol štirih zjutraj. Čakamo, poslušamo goske, ki se selijo, z Jerco se pogovarjava, koliko je sirot, kaj bo z njimi, bodo morda osrečili kakšno družino?, obišče nas policijska partulja, vmes pa pada črni humor. Noč ima pač svojo moč, čas pa se hitro bliža jutru. Ko nas že malo zaskrbi, se v daljavi nekaj zabliska. Je? Ni? Je, policijske lučke. Prihajajo. Nekdo še nekaj hecnega pripomne, čisto podzavestno zabrusim nazaj: "Dovolj črnega humorja zdaj. Zdaj so tu. Ljudje so!"
Iz prvega avtobusa prihajajo v glavnem družine. Že v prvi skupini pomagam fantu, ki je bolan. Vročičnega podržim pod roko, njegovo dekle zaprosi za zdravnika. Obljubim, da ga pokličemo. Kot po tekočem traku jih vodimo po sobah. Tečemo nazaj. Malce se lovimo. Skupine so različno velike. V želji, da sem čimbolj koristna, hodim prehitro ali predolgo čakam. Luka nas nekajkrat postroji.
Prvič me stisne ob fantih, ki potujeta skupaj. Prvi je zdrav, drugi z berglami, ne gre za trenutno poškodbo. Prvi ga čaka in mu pomaga. Podobno tovariško pomoč nudi prijatelju na invalidskemu vozičku še en fant.
V drugi skupini se name obrne angleško govoreči fant, ki pove, da so izgubili v množici prijatelja. "V šotoru na hrvaški meji smo se zadnjič videli, potem je šel na vlak. Verjetno je že v Avstriji." Če se ne najdejo drugače, mu še vedno ostane možnost iskanja preko Rdečega križa, izročim mu list, kjer so navodila, kako poiskati izgubljene člane družine. Morda pa pomaga...
Potem se malce sprostim. Ljudje so. Urejeni, prehlajeni, utrujeni. Nekako začutim, da tudi oni iščejo stik. V vsaki skupini, ki jo peljem, poiščem koga, ki vsaj malo govori angleško. Iz kje ste? Ste že dolgo na poti? Kam greste? Vedno enako: Germany, Sweeden. V trenutku se odločim, da jim dam tudi sama navodila: "Listen, I will now take you the room. It is already late, but you will find a proper bed. Please, do take a rest. Lay down, try to sleep or at least to rest. Don't worry, you will be able to go on tomorrow."
Tišino in pozornost na njihovi strani preseka vprašanje: "Tomorrow or today?"
"Sorry, today. Of course. But we don't know when. So, now it is most important that you take a little rest. You are tired but you need to be strong, it is still a long way in front of you. You must be strong and it is most important for you to stay healthy. So, please, really, go to bed." Počutim se kot mama, a deluje. Fant prevaja, vsi poslušajo in kimajo. Verjetno ne bodo ravno spali, konec koncev je ura že 5 zjutraj, a prepričana sem, da sem jih vsaj malo pomirila, da ne bodo napeti in nestrpni.
Z vsako skupino bolj kramljamo, eni so bolj, drugi manj odprti. Pisani odgovori na "Where are you from?" se slišijo takole:
"Syria."
"Afganistan."
"Pakistan."
"Eritrea."
"Lebanon."
"Kobane. Kurds from Kobane."
Približno 15 minut potrebujemo, da nastanimo posamezni avtobus: prtljago v ruzakih ali črnih vrečah za smeti, razporeditev po skupinah, oskrba z vodo, jabolki in žitnimi ploščicami, za otroke še plenice in otroška hrana, nastanitev v sobo. Vseeno je prišlo pet avtobusov, skupaj je to več kot uro čakanja za one zadnje. Brez ene same pritožbe ali nejevolje. 255 ljudi.
Končamo. Zdravnika še ni, menda je vročična še ena osemmesečna dojenčica, starši čakajo na pomoč že več kot uro. Klinc, če je hudo, potrebuje svečko. "Luka, greva lahko z Jerco pogledat?" "Pojdita!"
Velika kurdska družina, na postelji dojenčica z velikimi rjavmi očmi, zavita v kombinezon. Očke so čiste, le nepremična je. Ne zdi se vročična, kažejo, da so ji že dali zdravila za zbijanje vročine. Štorasta sem s termometrom, Jerci nekaj rata. Povem, da imam tako punčko tudi sama doma. "Smem?" vprašam starša. Prikimata. Odpnem ji kombinezon. Spodaj debele hlače. Pod njimi še ene in spodaj žabice. Na vrhu tri debele jopice. Na glavi dve kapi. Ko jo odpnem, se deklica nasmeji in zabrca z nogami. Še sama dam kapo dol in poskušam družini s kretnjami pokazati, naj bo slečena, ker je notri toplo. Raje ne pomislim, kako jih je zeblo, da so se tako zavili...
Ko odhhajava, me pocuka njihova približno desetletna deklica. Kaže na kopalnico in svoja oblačila. Razumem, da bi jih rada zamenjala. Kdo ve, kdaj se je lahko nazadnje umila. Želi sveže obleke. Pokimam ji in ji skušam povedati, da pride Rdeči križ. Ne razume in hodi za menoj in prosi za obleke. Še danes mi je žal, da je nisem vsaj pobožala. Medtem ko so mali otroci ves čas s svojimi starši in se pravzaprav niti ne zavedajo, kaj se dogaja, se mora takale deklica znajti sama. Ima družino, a si mora pomagati sama, saj sta starša že dovolj obremenjena z bratci in sestricami. Jp, vse, kar je hotela, je čisto perilo. Na srečo kmalu prideta prostovoljca iz Rdečega križa s polnimi vrečami oblačil.
Poklepetam še z dvema dekletoma. Zelo dobre volje in nasmejana so. Take tipične študentke. Pokrite z rutami. Pravijo, da v sobi ne dela luč. "It is night time. All electritians in Slovenia are sleeping now!" se pohecam. Poklepetamo.
"Where are you from?"
"Syria, Damask."
"Did you come by boat to Greece?"
"Heeey, everyone you see here in this group went with the boat!"
"And you had to pay!"
"A lot!"
"And where do you go?"
"To Germany. I have a father there."
"Hmm, you know, my mom went as a turist to Syria and she said it is a beautiful coutry! She really liked it!"
"Oh, really? Where did she go?"
"I am not sure, but to all major attractions."
"So, thank you what you do here to us. When the war is over, and we will come back, you will come to Syria and you will be our guest."
"You want to go back?"
"Of course, when the war is over. I want to go back, it is my home country!"
Počasi se poslovim. Še bi klepetala. Čutim en velik privilegij, da sem lahko tu. Kje in kdaj bi lahko spoznala tako pisano druščino ljudi.
Ura je malo čez šest, začenja se daniti. Sedim z Anjo, Luko, Tadejo in Jerco in mladini povem, da že nekaj let nisem prebedela noči in se počutim kot da bi bila na kakšnem žuru. Bluzim, vem, ampak RES se počutim dobro. A čas je, da grem domov, piščanci so gotovo že budni.
Čez dobri dve uri odpeljem najstarejšo na taborniško akcijo. Z Ozijem obujava nočne odgodke, ko me ena od mamic vpraša: "Ja, a ti si tudi bila z begunci? A nimaš svojih otrok?"
"Imam. Siti so na varnem in toplem ves ta čas spali. Še opazili niso, da me ni."
grča Lunca
Matej Arko
