nedelja, 31. januar 2016

Selitev bloga na spletno stran

Zdravo!

Sporočamo, da boste lahko novice o  zimovanju in ostalih akcijah od sedaj spremljali na novi spletni strani rodsrnjak.si, pod zavihkom Novice.

V naslednjih mesecih se bomo potrudili spletno stran napolniti z vsebino, prispevki o preteklem in prihajajočem dogajanju ter z ostalimi informacijami, ki jih potrebujete. Vabljeni k ogledu.
Matej Arko

četrtek, 19. november 2015

Delavno GG Jesenovanje

In začelo se je še eno jesenovanje, tokrat z gradbeniško temo.


Naredili smo prvi zbor in se odpravili proti lovski koči Planina.


Zvečer je sledila strateška igra, v kateri so gradbeniki poizkušali zgraditi stolpnico, vendar jim je za ovratnik vedno dihala komisija za preprečevanje korupcije.


Igro smo zaključili z zmago gradbincev.


Naslednji dan smo se prebudili v prečudovit sončni vzhod.


Jutro smo začeli s športnimi igrami in ...


... lokostrelstvom.


Po kratkem odmoru smo se zbrali v mešane ekipe in odšli na krajšo orientacijo.


Na zadnji točki smo se zbrali in skuhali kosilo.


Zvečer so sledile "walk-in" delavnice, ena iz med njih je bila fotografiranje.


Pozno v noč pa so starejši člani GG družine pripravili sprejem novih članov, kateri so morali opravljati raznolike naloge in nastalo je nekaj neprecenljivih obrazov.


Za konec pa prilagamo še eno skupinsko sliko.


                                                                                                                                                   Vozljiček

ponedeljek, 16. november 2015

Zapis nočnih dogodkov nekega petka

Ura je polnoči, ko stopim skozi vrata doma, kjer vsi že spijo. Za mano je dva dni sestankovanja v centru Evrope, potem pa ura gužvanja v nabito polnem avtobusu, tri ure čakanja na letališču, dve uri leta in še slaba ura vožnje s taksijem do doma. Naveličana sem. Ko se ravno odpravim spat, zapiska mobitel: "Oj, ob dveh se dobimo na občini, dobimo 200 beguncev. Če utegneš, mi javi!"

Neumno odgovorim: "Danes???" Potem pa hitro popravim: "Se vidimo!" Še zadnji nasvet: "Toplo se obleči, mraz bo."

Luka ve, da želim doživeti izkušnjo z begunci osebno. Že nekaj mesecev namreč redno spremljam, kaj se dogaja. Poskušam razumeti, ne uide mi nobena novica. Spremljam odzive prijateljev in znancev, veliko se pogovarjamo o tem, kakšne spremembe čakajo Evropo. Berem izkušnje drugih prostovoljcev. Gledam posnetke. Do posameznikov čutim empatijo, celotnih sprememb pa me je malo strah. Nisem prepričana, ali smo kot družba pripravljeni. Pa ne le zdaj, tudi sicer se večkrat vprašam, kakšen svet bodo doživeli otroci. Ni mi vseeno, zato se trudim, da delam, kar mislim, da je prav.

Zakinkam, a alarm hitro zazvoni, nabere se nas sedem tabornikov in študentov. Drugi so utečeni, sama previdno sprašujem in se v glavi pripravljam na to, da ostanem trdna. Dobimo prvo nalogo, da postavimo sprejemno točko, kjer jih bomo morali razporediti po družinah oziroma po skupinah, kakor prihajajo. Rdeči križ jih bo osnovno oskrbel, mi pa jih bomo smiselno porazdelili po sobah. Samski moški v bivalne kontejnerje in v športno dvorano, družine v namestitveni center, po sobah.

Ura je pol štirih zjutraj. Čakamo, poslušamo goske, ki se selijo, z Jerco se pogovarjava, koliko je sirot, kaj bo z njimi, bodo morda osrečili kakšno družino?, obišče nas policijska partulja, vmes pa pada črni humor. Noč ima pač svojo moč, čas pa se hitro bliža jutru. Ko nas že malo zaskrbi, se v daljavi nekaj zabliska. Je? Ni? Je, policijske lučke. Prihajajo. Nekdo še nekaj hecnega pripomne, čisto podzavestno zabrusim nazaj: "Dovolj črnega humorja zdaj. Zdaj so tu. Ljudje so!"

Iz prvega avtobusa prihajajo v glavnem družine. Že v prvi skupini pomagam fantu, ki je bolan. Vročičnega podržim pod roko, njegovo dekle zaprosi za zdravnika. Obljubim, da ga pokličemo. Kot po tekočem traku jih vodimo po sobah. Tečemo nazaj. Malce se lovimo. Skupine so različno velike. V želji, da sem čimbolj koristna, hodim prehitro ali predolgo čakam. Luka nas nekajkrat postroji.

Prvič me stisne ob fantih, ki potujeta skupaj. Prvi je zdrav, drugi z berglami, ne gre za trenutno poškodbo. Prvi ga čaka in mu pomaga. Podobno tovariško pomoč nudi prijatelju na invalidskemu vozičku še en fant.

V drugi skupini se name obrne angleško govoreči fant, ki pove, da so izgubili v množici prijatelja. "V šotoru na hrvaški meji smo se zadnjič videli, potem je šel na vlak. Verjetno je že v Avstriji." Če se ne najdejo drugače, mu še vedno ostane možnost iskanja preko Rdečega križa, izročim mu list, kjer so navodila, kako poiskati izgubljene člane družine. Morda pa pomaga... 

Potem se malce sprostim. Ljudje so. Urejeni, prehlajeni, utrujeni. Nekako začutim, da tudi oni iščejo stik. V vsaki skupini, ki jo peljem, poiščem koga, ki vsaj malo govori angleško. Iz kje ste? Ste že dolgo na poti? Kam greste? Vedno enako: Germany, Sweeden. V trenutku se odločim, da jim dam tudi sama navodila: "Listen, I will now take you the room. It is already late, but you will find a proper bed. Please, do take a rest. Lay down, try to sleep or at least to rest. Don't worry, you will be able to go on tomorrow." 

Tišino in pozornost na njihovi strani preseka vprašanje: "Tomorrow or today?"

"Sorry, today. Of course. But we don't know when. So, now it is most important that you take a little rest. You are tired but you need to be strong, it is still a long way in front of you. You must be strong and it is most important for you to stay healthy. So, please, really, go to bed." Počutim se kot mama, a deluje. Fant prevaja, vsi poslušajo in kimajo. Verjetno ne bodo ravno spali, konec koncev je ura že 5 zjutraj, a prepričana sem, da sem jih vsaj malo pomirila, da ne bodo napeti in nestrpni.

Z vsako skupino bolj kramljamo, eni so bolj, drugi manj odprti. Pisani odgovori na "Where are you from?" se slišijo takole:
"Syria."
"Afganistan."
"Pakistan."
"Eritrea."
"Lebanon."
"Kobane. Kurds from Kobane."

Približno 15 minut potrebujemo, da nastanimo posamezni avtobus: prtljago v ruzakih ali črnih vrečah za smeti, razporeditev po skupinah, oskrba z vodo, jabolki in žitnimi ploščicami, za otroke še plenice in otroška hrana, nastanitev v sobo. Vseeno je prišlo pet avtobusov, skupaj je to več kot uro čakanja za one zadnje. Brez ene same pritožbe ali nejevolje. 255 ljudi.

Končamo. Zdravnika še ni, menda je vročična še ena osemmesečna dojenčica, starši čakajo na pomoč že več kot uro. Klinc, če je hudo, potrebuje svečko. "Luka, greva lahko z Jerco pogledat?" "Pojdita!"

Velika kurdska družina, na postelji dojenčica z velikimi rjavmi očmi, zavita v kombinezon. Očke so čiste, le nepremična je. Ne zdi se vročična, kažejo, da so ji že dali zdravila za zbijanje vročine. Štorasta sem s termometrom, Jerci nekaj rata. Povem, da imam tako punčko tudi sama doma. "Smem?" vprašam starša. Prikimata. Odpnem ji kombinezon. Spodaj debele hlače. Pod njimi še ene in spodaj žabice. Na vrhu tri debele jopice. Na glavi dve kapi. Ko jo odpnem, se deklica nasmeji in zabrca z nogami. Še sama dam kapo dol in poskušam družini s kretnjami pokazati, naj bo slečena, ker je notri toplo. Raje ne pomislim, kako jih je zeblo, da so se tako zavili...

Ko odhhajava, me pocuka njihova približno desetletna deklica. Kaže na kopalnico in svoja oblačila. Razumem, da bi jih rada zamenjala. Kdo ve, kdaj se je lahko nazadnje umila. Želi sveže obleke. Pokimam ji in ji skušam povedati, da pride Rdeči križ. Ne razume in hodi za menoj in prosi za obleke. Še danes mi je žal, da je nisem vsaj pobožala. Medtem ko so mali otroci ves čas s svojimi starši in se pravzaprav niti ne zavedajo, kaj se dogaja, se mora takale deklica znajti sama. Ima družino, a si mora pomagati sama, saj sta starša že dovolj obremenjena z bratci in sestricami. Jp, vse, kar je hotela, je čisto perilo. Na srečo kmalu prideta prostovoljca iz Rdečega križa s polnimi vrečami oblačil.

Poklepetam še z dvema dekletoma. Zelo dobre volje in nasmejana so. Take tipične študentke. Pokrite z rutami. Pravijo, da v sobi ne dela luč. "It is night time. All electritians in Slovenia are sleeping now!" se pohecam. Poklepetamo.
"Where are you from?"
"Syria, Damask."
"Did you come by boat to Greece?"
"Heeey, everyone you see here in this group went with the boat!"
"And you had to pay!"
"A lot!" 
"And where do you go?"
"To Germany. I have a father there."
"Hmm, you know, my mom went as a turist to Syria and she said it is a beautiful coutry! She really liked it!"
"Oh, really? Where did she go?"
"I am not sure, but to all major attractions."
"So, thank you what you do here to us. When the war is over, and we will come back, you will come to Syria and you will be our guest."
 "You want to go back?"
"Of course, when the war is over. I want to go back, it is my home country!"

Počasi se poslovim. Še bi klepetala. Čutim en velik privilegij, da sem lahko tu. Kje in kdaj bi lahko spoznala tako pisano druščino ljudi. 

Ura je malo čez šest, začenja se daniti. Sedim z Anjo, Luko, Tadejo in Jerco in mladini povem, da že nekaj let nisem prebedela noči in se počutim kot da bi bila na kakšnem žuru. Bluzim, vem, ampak RES se počutim dobro. A čas je, da grem domov, piščanci so gotovo že budni.
 
Čez dobri dve uri odpeljem najstarejšo na taborniško akcijo. Z Ozijem obujava nočne odgodke, ko me ena od mamic vpraša: "Ja, a ti si tudi bila z begunci? A nimaš svojih otrok?"

"Imam. Siti so na varnem in toplem ves ta čas spali. Še opazili niso, da me ni."

grča Lunca





sobota, 01. avgust 2015

Jamboree

Kmalu po koncu taborjenja, se je za štiri srnjake taborniško poletje nadaljevalo v mednarodnih vodah, kajti leto 2015 je spet leto Jamboreeja - svetovnega srečanja tabornikov, ki poteka vsake štiri leta.
Letošnji, že 23-ti po vrsti, poteka v Kirara-hami (Yamaguchi) na Japonskem.


Udeležili smo se ga Pia, Aljaž, Matej in Jure kot udeleženci, ter Vesna kot IST (International serving team - osebje).


Tudi letos je prostor, na katerem poteka Jamboree, ogromen. Z enega konca do drugega človek peš rabi nekje 30-40min (če vmes spregovori še kakšno besedo z drugimi taborniki, pa seveda še več). 

Udeleženci jamboreeja so razdeljeni v vode - da se čim bolje spoznajo z drugimi člani odprave, so vsak v svojem vodu, 4 vodi pa se nato združujejo v celice, v okviru katerih poteka življenje na jamboreeju.


Aljaž in Matej sta člana celice, ki je takole uredila vhod v svoj tabor.


Pravita, da se imata na jamboreeju odlično.

Še preden so prišli do jamboreeja, pa so si člani slovenske odprave ogledali nekaj znamenitosti Japonske.
Aljaž pravi, da ga je do zdaj najbolj navdušila Manga village, kjer so tudi kupili nekaj stripov, Mateja pa so najbolj navdušili nebotičniki v Osaki.

Jure in Pia bivata na drugem koncu Jamboreeja, kjer pa so si prostor organizirali takole.


Jure pravi, da je bilo fajn hodit okrog in spoznavati nove ljudi, še posebej pa si bo zapomnil svetišče Fushimi Inari v Kyotu.


Takole smo v njem pozirali štirje člani IST (Vesna, Maja, Nejc in Sabina).


Pia (ki je takole pozirala v slovenskem predstavitvenem šotoru) Jamboree zajema s polno žlico, in sicer se je pridružila skupini za medije ter sodeluje pri snemanju filma. Pravi, da je bil res kul trenutek, ko je na otvoritvi na odru zagledala slovensko zastavo, uživa pa tudi v bojih s tuši, ki tu in tam vzplametijo med tuširanjem.
V tej vročini ohladitev vsekakor zelo paše!

Otvoritev jamboreeja je bila v sredo, ko nas je zabavala japonska skupina Dadada dan Tenko. Udeležila se je je večina udeležencev jamboreeja, torej skupaj kar 33.000 ljudi (od tega 25.000 udeležencev).
Kako to izgleda?


Tudi panoramski posnetek ne zajame te množice!

Zdaj je jamboree že v polnem teku! Na izbiro je veliko različnih aktivnosti vsi pa prek novih prijateljev spoznavamo tuje kulture in navade tabornikov s celega sveta.
Slovenci smo za letos pripravili delavnico izdelovanja nunalc, ki je tuje tabornike precej pritegnila.




Danes smo se zbudili že v četrti dan jamboreeja, pred nami jih je še šest, potem pa se bodo udeleženci odpravili spoznat domačine, IST pa se bomo počasi odpravili proti domu.
Ko se vrnemo, pa se seveda še enkrat oglasimo in povemo kaj več o naši novi izkušnji.

No name




torek, 14. julij 2015

Pohodni tabor


Po tem, ko smo pospravili taborni prostor, so se MČ-ji odpravili domov, GG-ji pa so krenili na pot do Orehka, kjer so nam prijazni vaščani ponudili streho nad glavo. Tako smo prvo noč prespali brez bojazni, dežja in drugih tegob.


Naspani smo se naslednji dan pogumno in urno odpravili na najvišji vrh Cerkljanskega hribovja, Porezen.


Na poti so nas ogledovale krave, mi pa smo jih slikali.



Približevali so se nam črni oblaki, zato smo pohiteli na vrh, kjer nas je pričakal čudovit razgled.


Pred prihajajočim dežjem smo se skrili v planinsko kočo, kjer so nas nahranili z domačimi dobrotami.
Noč smo preživeli na seniku, nižje v dolini, kjer smo na udobnem senu utrujeni obležali.


Ker smo bili močno umazani od blata in potu, smo si zadali nov cilj, priti do Bohinjskega jezera. To nam je tudi uspelo in že popoldne smo se namakali.


Med tem so vodniki počivali..


.. toda ne vsi!


Prenočišče smo si našli v bližini tabornikov iz Avstrije, Francije in Črnuč. Jutri pa se polni novih spominov vračamo v Logatec ob 15:45, kjer se bomo okrepčali s pico. Starše nas pridete iskat ob 16:45 na železniško postajo. 


Jerca in Matej

sobota, 11. julij 2015

Šesti dan


Ker smo zjutraj ostali brez napoja moči, so nas žal napadli rimljani.


Vsepovsod so ležali poškodovanci, ...


...katere smo zelo hitro oskrbeli in vsi so preživeli.


Ker pa so sedaj bili pod rimsko oblastjo, smo se morali naučiti nekaj njihovih taktik.
Mlada rimljanska bojevnica je hrabro preizkušala želvo, ...


...ki so jo izdelovali starejši.


Malo kasneje so tudi poprijeli palice in se učili mečevanja. 


Seveda nismo pozabili na lokostrelstvo.


Zvečer so nas obiskali general Macolius in njegova pomočnika.


Zakurili smo prečudovit ogenj in rimljanski krst se je pričel.


Murni so zamenjali družino v medvedke in čebelice, ...


...medtem ko so novinci na taboru iskali kovanec na dnu posode z moko.


Tretji pa so poizkušali spraviti nasprotnika v smeh z jogurtom v ustih.
Večer se je zaključil ob ognju s pesmijo.

Vozljiček

Peti dan


Zbudili smo se v oblačno jutro, po deževni noči.


Po zajtrku smo se spakirali ...


...in se odpravili na pot.


Po naporni poti navzdol, smo končno prispeli v tabor.


Po počitku in kopanju smo imeli prave olimpijske igre v galsko-rimljanskem slogu.


Preverili smo koliko daleč leti kamen, ki ga vrže močna galska roka ...


ter se preizkusili, kako zdržimo težo.


Vlečenje vrvi je nekaterim pustilo izmučene roke.


Rimljani so nam povedali navodila čez progo in mi smo uspešno prebrodili progo do cilja.

Vozljiček