Kot vsako leto, smo tudi letos imeli zimovanjein sicer med 12. in 16. februarjem smo bili na Kovku nad Ajdovščino. Tema zimovanja je bila Ledena doba, ki se je kar ujela s količino snega.
Na vsakem zimovanju je veselo in zanimivo.
Dobra je tudi hrana, ki jo že nekaj let pripravlja vsem otrokom dobro znana kuharica Magda.
Le koga otroci gledajo...
Seveda pa na zimovanju nismo samo jedli, ampak smo se tudi igrali, kepali, sankali, učili in kot se za zimo spodobi, delali snežene može.
Na vsaki večdnevni akciji je tudi nekaj novih tabornikov, ki jih medse sprejmemo s t.i. krstom. Letos smo za izvedbo sprejema prosili hokejista, ki se sicer nista lepo gledala, ampak do večjih incidentov ni prišlo.
Med zimovanjem pa je potekal tudi pust, ki ga tudi letos nismo izpustili, pa čeprav smo bili brez krofov.
V ledeni dobi je zelo rado zeblo, zato smo se s starejšimi taborniki odpravili v gozd in tam tudi uspešno zakurili ogenj in na njem pa tudi skuhali kosilo.
Na večnevnih akcijah se splete marsikatero prijateljstvo, letos pa so se mostovi pletli tudi z vrvmi (ne samo v naših glavah).
Če smo že v olimpijskem letu, se spodobi, da se tudi taborniki športno udejstvujemo, zato so tudi pri nas potekale zimske olimpiske igre. Žal zasedb iz drugih držav ni bilo zato so vsa odličja ostala v domačih rokah.
Poškodb, zaradi dobrih varnostnih ukrepov, ni bilo. (slika z zaključne podelitve)
S spodnjo skupinsko sliko pa smo pokazali naše navdušenje nad letošnjim zimovanjem....
...ki ga je s pomočjo vodnikov izpeljal zimovodja Jure.
Še z veliko spomini na zimovanje je objavo napisal Lucky Luke!
Takole je teorijo pisala ekipa mlajših GG-jev z imenom Dvoglavi reševalni zmaj, ki ga jezdi By Lepilo.
Takole pa je svoje teste reševala ekipa Gud dvaj brešn v kategoriji starejših GG-jev.
Slednja je osvojila 1. mesto, kar jim je vlilo novo energijo. Ekipa mlajših GG-jev pa je tekmovanje zaključila takoj za najboljšimi.
Takole pa je zgledal zaključni zbor za konec tekmovanja, na katerem so si novih izkušenj nabrali naši GG-ji. Pri tem so se tudi zabavali in dobili voljo za nadaljne podobne podvige.
Vse skupaj se je začelo z rezanjem, ribanjem, kuhanjem in mešanjem sestavin.
Po naporni kuhi smo se skupaj zbrali za veliko mizo na Naklu, in se veselili pripravljene hrane.
Večerja je bila bolj nemesno naravnana, zato je prišla na račun tudi Zvedava kobilica.
Seveda pa ni mankala niti sladica, ki je bila na koncu kar malo presladka.
Ker pa se je s polnim želodcem težko poditi naokoli, smo si za konec pogledali še letos najbolje nagrajeni film.
Na vsakem zimovanju je veselo in zanimivo.
Le koga otroci gledajo...
Seveda pa na zimovanju nismo samo jedli, ampak smo se tudi igrali, kepali, sankali, učili in kot se za zimo spodobi, delali snežene može.
Na vsaki večdnevni akciji je tudi nekaj novih tabornikov, ki jih medse sprejmemo s t.i. krstom. Letos smo za izvedbo sprejema prosili hokejista, ki se sicer nista lepo gledala, ampak do večjih incidentov ni prišlo.
Med zimovanjem pa je potekal tudi pust, ki ga tudi letos nismo izpustili, pa čeprav smo bili brez krofov.
V ledeni dobi je zelo rado zeblo, zato smo se s starejšimi taborniki odpravili v gozd in tam tudi uspešno zakurili ogenj in na njem pa tudi skuhali kosilo.
Na večnevnih akcijah se splete marsikatero prijateljstvo, letos pa so se mostovi pletli tudi z vrvmi (ne samo v naših glavah).
Če smo že v olimpijskem letu, se spodobi, da se tudi taborniki športno udejstvujemo, zato so tudi pri nas potekale zimske olimpiske igre. Žal zasedb iz drugih držav ni bilo zato so vsa odličja ostala v domačih rokah.
S spodnjo skupinsko sliko pa smo pokazali naše navdušenje nad letošnjim zimovanjem....
...ki ga je s pomočjo vodnikov izpeljal zimovodja Jure.
... prešerne volje odpravila...
... na izlet po našem primorskem mestu... .
V tem mestu stoji tudi tale stavba...
... pa tale pizzerija tudi (pizze so zlo dobre)....
... tega trga pa gotovo ne poznate... (pisalo je Nekdanji trg, ampak ko smo bili na njem je bil še vedno tam).
Vsaka taborniška akcija se začne z zborom in navodili, ki sta jih dala najbolj divja med vsemi zbranimi.
Po napotkih in opozorilih je napočil čas za vzpon, vsak s svojimi sanmi smo se podali na dobre pol ure dolg vzpon.
Na vrhu so si neustrašni mazali sani tudi z voskom. Stari in dobri triki, ki pospešijo sani in kri po žilah.
Pred spustom smo si še malo odpočili, nabrali poguma in se pognali po temačni poti navzdol.
Takole pa je zgledala pot po kateri smo se spuščali, ki terjala tudi kak padec s sani. Hujših posledic, razen nepozabnega večera, ni bilo.
Za pobudo so poskrbeli malo večji ...
... za zabavo pa malo mlajši!
